To je potovanje z domišljijo.

To je potovanje z domišljijo.

To je bila avantura! Ne taka, kot kadar gremo na morje. Takrat vlačimo zaboje in vreče in zavitke kot tekoči trakovi po stopnicah v avto. Zdaj smo šli sami, kar tako z rokami v žepih. Prebredli smo natanko vseh devetero rek in preplezali devetero gora, povprečno tako visokih kakor Triglav, in doživeli množico nenavadnih in zanimivih reči. Znašli smo se v Kromberku, 2km iz centra Nove Gorice.

Končno smo se bili tam, kamor spadamo. Pokrajina polna sonca in  še nedozorelega sladkega grozdja se je raztezala pred nami, kakor daleč je neslo naše oko. Na nebu je bilo nekaj oblakov, ki so jadrali sami zase. Na zemlji so bili kamni in bilke, mogočne starodavne trte in vsake toliko je z zanimanjem iz svojega skrivališča pogledala neka druga senca, ki je pripadala radovedni živali. Bilo je spokojno in tiho, tako tiho, da se je slišalo parjenje metuljev in čebel. Svetloba, ki si je utirala pot skozi majhne oblake je bila topla. Grela je naše obraze in jih nežno božala s svojimi dolgimi žarki. Svetloba si je utirala pot do vsake posamezne jagode, grozda in listom s pomočjo energije, v procesu fotosinteze, nudila potrebne komponente…

Z vsakim korakom smo bili bližje raju, naši lastni avanturi. O njej do naslednjič…

'' V vinu je največ sonca.''
” V vinu je največ sonca.”
Comments are closed.